Straniščna šepetanja / Toilet whispering

straniscna_sepetanja_web

 

 

 

 (tekst v slovenščini spodaj)

 

Toilet Whispering, street performance

Lightning Guerrilla Festival

 

Every Thursday and Friday
8 September – 10 October 2014, 8.30-10.30 pm
Francoske Revolucije Square, Ljubljana
Authors: Zoran Srdić Janežič and Jana Putrle Srdić
 
Toilets have always aroused human curiosity. What are they like at our neighbours, in first-class hotels or designer restaurants, in Asian villages? How do they make it in Arab countries, or Japan? As if in a normal sequence, travellers in their accounts frequently mention toilets right after speaking about the country’s culinary delights. Is this an obscene curiosity – obscene in the sense of repulsive, morally offensive, but at the same time also irresistibly sexually attractive? Sex in a toilet is a frequent sexual fantasy.
Toilets are among material evidences of actual life that carry ideological contents and orientations of a particular state apparatus. In his book The Plague of Fantasies, Slavoj Žižek mentions Lévi-Strauss’ distinction based on the preparation of raw, baked and cooked food, which allows for an inference of “the spiritual food” of the person that cooks. Some authors took a close look at different ways of washing the dishes, or even of (non)shaping of pubic hair. As to the toilet culture, we can discern German toilets in which body waste remains on a porcelain shelf for detail examination and ambiguous fascination; Italian and French toilets where, in a revolutionary manner, the waste is quickly flushed away and out of the sight and smell; and, as a synthesis of the two, American toilets filled with water in which one can see the excrements without smelling them and can thus consider them pragmatically as refuse.
What could be said about Roman toilets as predecessors of the contemporary ones? Their users sit on benches with holes, and excrements fall into running water. It is most interesting that Roman toilets are a social place: these benches outside public baths have some twenty holes in the form of the letter U. Thus, more and less wealthy people meet there, face-to-face; the latter frequently cherish hopes that they will be invited to the table of the rich, or catch any other benefits.
As in every cosmopolitan city, whores were living also in Emona. Some of them offered their services outdoors, humble and cheap; others had their premises arranged in a house with small bedrooms – as can be inferred from the Roman Pompeii.
Toilets and whores, public debates and oral eroticism are the connective links of the DIWO (Do It With Others) artivistic street performance Toilet Whispering featuring Petja Grafenauer, Aleksandra Saška Gruden, Ida Hiršenfelder, Sarah Lunaček, Slađana Mitrović, Neža Mrevlje, Tanja Petrič, Ana Porok, Maja Smrekar, Jasmina Založnik, Irena Žmuc, and Bernarda Županek. These women intellectuals, artists and humanists offer their knowledge to passers-by in toilets-art objects designed by sculptors Marko A. Kovačič, Andrej Štular, and Zoran Srdić Janežič. Acting as a pimp,theradio speaker and narrator Rok Kušlan invites people to intellectual toilet debates, as well as to a re-evaluation of the frequently under-rated precarious intellectual work.
The intellectual whores await exciting intellectual debates, while the visitors also expect entertainment. The former are equipped with knowledge, wit and verbal skills, and the latter have questions and money. The narrow, intimate space with four seats in which conversations take place between up to four persons, regularly brings them closer to each other and opens a path to existential considerations. Perhaps the clients wish to discuss Von Trier’s last film, or grumble about contemporary art, or ask about the sponges for wiping buttocks that were used in Emona, or simply want to hear a certain text in its original language – there is a plethora of subjects on the list. According to their own estimation and satisfaction at the end of the visit, the customers evaluate and compensate for the intellectual work and ingenuity of the ladies.
Let the ancient exchange take place on the square, let the ideas strike and, when parting company, let the heated heads be filled with stars.
 
 

Straniščna šepetanja, ulični performans

Festival Svetlobna gverila

 

Vsak četrtek in petek, 8. september – 10. oktober 2014, od 20.30 do 22.30
Trg francoske revolucije, Ljubljana

 

Avtorja uličnega performansa sta Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić.
Intelektualne kurbe so Petja Grafenauer, Aleksandra Saška Gruden, Ida Hiršenfelder, Sarah Lunaček, Slađana Mitrović, Neža Mrevlje, Tanja Petrič, Ana Porok, Maja Smrekar, Jasmina Založnik, Irena Žmuc in Bernarda Županek.
K pogovoru vas bo privabljal zvodnik Rok Kušlan.
Stranišča so ustvarili Marko A. Kovačič, Andrej Štular in Zoran Srdić Janežič.

 

Stranišča so vedno zbujala radovednost v ljudeh. Kakšna so pri sosedih, v imenitnih hotelih, dizajnerskih restavracijah, azijskih vaseh, kako to počnejo Arabci in kako Japonci? Pogosto popotniki takoj za deželno kulinariko po nekem ključu naravnega redosleda vključijo v pripoved stranišča. Gre za naš obsceni interes? Obscen v pomenu gnusen, moralno žaljiv in hkrati neustavljivo seksualno privlačen? Seks na stranišču je ena pogostih spolnih fantazij.
Stranišča spadajo med tiste materialne kazalce iz praktičnega življenja, ki vsebujejo ideološko vsebino in usmeritve določenega državnega aparata. Žižek v Kugi fantazem omeni Lévi-Straussovo delitev priprave hrane na surovo, pečeno in kuhano, iz katere sklepamo na »hrano duha« tistega, ki kuha; nekateri avtorji so vzeli pod drobnogled različno pomivanje posode ali (ne)oblikovanje sramnih dlak; tako tudi v kulturi stranišč opažamo nemška, kjer drek ostane na porcelanasti polički v natančno preiskavo in dvoumno fascinacijo, italijansko-francoska, ki ga v revolucionarni maniri kar se da hitro odplaknejo izpred oči in nosu ter sinteza obeh – ameriška stranišča, polna vode, kjer je drek viden, vendar ne smrdi in se pragmatično obravnava kot odpadek.
Kaj lahko povemo o rimskih straniščih, predhodnikih sodobnih? Obiskovalci sedijo na klopeh z luknjami, iztrebki pa padejo v tekočo vodo. Najbolj zanimivo pri rimskih straniščih je, da so družabni prostor: na klopeh ob javnem kopališču je okrog dvajset lukenj, klopi tvorijo črko U. Sedé se iz obraza v obraz srečujejo bolj in manj premožni, slednji mogokrat v upanju, da bodo povabljeni na večerjo bogatih ali deležni kakšnega drugega privilegija.
Kot v vsakem svetovljanskem mestu, tudi v Emoni prebivajo kurbe. Nekatere svoje usluge nudijo bolj preprosto in poceni na prostem, druge imajo infrastrukturo urejeno v hiši z majhnimi spalnicami, na kar sklepamo iz rimskih Pompejev.
Stranišča in kurbe, javne debate in oralna erotika so povezovalni členi DIWO (Do It With Others) artivističnega uličnega performansa Straniščna šepetanja. V njem nastopajo intelektualke, umetnice in humanistke Petja Grafenauer, Aleksandra Saška Gruden, Ida Hiršenfelder, Sarah Lunaček, Slađana Mitrović, Neža Mrevlje, Tanja Petrič, Ana Porok, Maja Smrekar, Jasmina Založnik, Irena Žmuc in Bernarda Županek, ki v straniščih – umetniških objektih, ki so jih izdelali kiparji Marko A. Kovačič, Andrej Štular in Zoran Srdić Janežič – nudijo svoje znanje mimoidočim. K intelektulanim straniščnim debatam jih nagovarja zvodnik, špiker in pripovedovalec Rok Kušlan. Namen akcije je v 12 večerih vzpostaviti prostor javne debate, ki v Ljubljani umanjka ob razdružujočem vplivu medijev in splošni družbeni klimi ter ponovno ovrednotiti pogosto podcenjeno prekerno intelektualno delo.
Tako kot intelektulane kurbe pričakujejo vznemirljivo intelektualno debato, so tudi obiskovalci tu zaradi zabave. Intelektualne kurbe so opremljene z znanjem, duhovitostjo in verbalnimi veščinami, obiskovalci z vprašanji in denarjem. Ozek intimni prostor s štirimi sedišči, v katerem se preigravajo pogovori med dvema do štirimi sogovorniki, vedno zbliža ljudi in odpre pot eksistencialnim premislekom. Morda želijo navezati debato na Von Trierjev zadnji film, godrnjati nad sodobno umetnostjo, povprašati o tistih emonskih spužvicah za brisanje riti ali enostavno slišati določeno besedilo v originalu – mnogo tega je na voljo v meniju tematik. Iznajdljivost sogovornic ob koncu obiska stranke nagradijo in s tem ovrednotijo intelektualno delo po lastni presoji in užitku.
Naj na trgu poteka pradavna izmenjava, naj se trejo duhovi in vroče glave razhajajo polne vrtoglavih zvezd!

 

/////

SODELUJOČI:

Petja Grafenauer (r. 1976) je doktorica znanosti in samozaposlena kuratorica ter piska o sodobni umetnosti. Ukvarja se predvsem s sodobnim slikarstvom in njegovim povezovanjem z drugimi diskurzi, ekonomijo v vizualni umetnosti in zgodovino konstrukcije umetnostnega diskurza 20. in 21. stoletja v regiji. Od leta 2005 predava zgodovino sodobne umetnosti na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici. Redno sodeluje z SCCA Ljubljana in je sourednica revije Likovne besede. Kritiška, strokovna in izvirna znanstven besedila od leta 2001 objavlja na Radiu Študent, v nacionalnih časopisih Dnevnik, Delo in Večer, v tedniku Mladina in revijah Borec, ISH Monitor, Maska, Likovne besede, Ekran, Revija Fotografija, Zarez, Život umjetnosti, Manifesta Journal in Art on Paper. Leta 2013 je njen prispevek o zgodovini Ljubljanskega grafičnega bienala izšel pri založbi Black dog Publishing, pregledni članek o delu Jasmine Cibic pa v katalogu slovenskega paviljona na Beneškem bienalu. Kurirala je številne skupinske in samostojne razstavne projekte.
TEME: Ekonomija je nekaj s čimer se kot intelektualna kurba vsak dan sooča, pa je do pred kratkim verjela, da se je ne tiče. Denar je tema, ki je na urniku vsake povprečne slovenske družine vsakega 1., 15. in še katerega v mesecu. Ko je udarila ob trdno dno – beri prazen bančni račun – se je morala podati še na ta spolzki teren. In zdaj je tu, da z vami deli spoznanje o tem, da je ekonomija takšna, kot jo mislimo sami. Da je lahko menjava trenutek zadovolje(va)nja, drugačnosti, spoštovanja, idej, veselja, da je način na katerega menjujemo dobrine in usluge odvisen od nas samih. V slast ji bo govoriti o denarju. Vabi k užitkarjenju ob menjavi idej, dobrin in šuštečih evrov ter žvenketajočih centkov.

Aleksandra Saška Gruden je akademska kiparka, od leta 2006 ima status samostojne delavke na področju kulture. Kot večdisciplinarna umetnica uporablja alternativne strategije kot mehanizme, namenjene rekonstrukciji definicij spola in kulturne identitete v okviru živih performansov in video inštalacij. Njena dela črpajo navdih iz konceptov javnih in zasebnih prostorov in kolektivnih družbenih in kulturnih zgodovin. Ukvarja se tudi s poučevanjem, scenografijo in novinarstvom.
TEME: kiparstvo in umetnost 20. stoletja, umetniške tehnologije in prakse, zgodovina, psihologija človeka, predšolska pedagogika, naravni načini življenja, alternativne prakse.

Ida Hiršenfelder je umetnostna kritičarka in kuratorka, ki je študirala sinologijo ter nekaj časa živela in študirala v Pekingu. Med leti 2008 in 2013 je bila zaposlena z izgradnjo fizičnega in spletnega arhiva video umetnosti Postaja DIVA pri Zavodu za sodobno umetnost, SCCA-Ljubljana. Pri raziskovalnem delu se ukvarja z arhivi in njihovim izginevanjem – z digitalnim življenjem in digitalno smrtjo. Kot svetovalka deluje pri umetniškem programu Društva Ljudmila (Laboratorij za znanost in umetnost). Sodeluje tudi z Zavodom za sodobne umetnosti Aksioma kot piska besedil ob razstavah. Od leta 2006 objavlja tekste o medijski umetnosti, sodobni umetnosti in feminizmu na Radiu Študent, v časniku Dnevnik, reviji Likovne besede, v številnih katalogih ob razstavah in je članica uredniškega odbora revije Maska. Vse pogosteje stopa v dialog z umetniki in umetnicami kot kuratorka manjših skupinskih in samostojnih razstav. Vodi okrogle mize in javne debate. V zadnjem času lota majhne elektronske naprave za zvočne eksperimente v okviru Theremidi Orchestra, ki jih motivira ljubezen do strojev, elektronike in hrupa. Kot lik Frau Strapatz nastopa tudi v predstavi Tatovi podob v produkciji Zavoda Emanat. V letošnjem letu je sodelavka MSUM – Muzeja za sodobno umetnost Metelkova pri projektu Mrežni muzej.
TEME: Šepetala bo o tistem podžanru znanstvene fantastike, ki napoveduje distopično prihodnost, ki ne predvidi mesta človeka na Marsu, kaj šele v drugem osončju, temveč človeka, ki stoji pred lastnim propadom, ki je žrtev lastne prepametnosti, izpraznjen in oropan vsakršnega čustvovanja, shekan in okužen od hipermedijske realnosti. Če želite ali ne, bo brbotala tudi o hrupu, sovraštvu do glasbe in harmonije; ljubezni do strojev, zgubljanju časa z DIY elektroniko, matematičnih algoritmih za vizualizacijo geometričnih struktur in biomimetiki. Ponuja monologe o feminizmu.

Sarah Lunaček je končala študij Etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani z diplomo o afriškem filmu. Za svoje doktorsko delo o predstavah, ki jih imajo Tuaregi v Nigru o Zahodu in njihovih izkušnjah z Evropejci, je opravila terensko raziskavo v Nigru. Zaposlena je kot asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer poučuje Etnologijo Afrike, Vizualno antropologijo, Antropologijo in politike v Afriki, Vizualno v antropologiji in izvaja vaje iz Družbenih razmerij v Sloveniji. Sodelovala je pripravi retrospektive afriškega filma v Slovenski kinoteki in pri izvedbi in organizaciji številnih poletih šol za študente.
TEME: Zanimajo jo teme, povezane z Afriko, kot je afriški dokumentarni in etnografski film, vprašanja razvojnega sodelovanja, predstave o Afriki in predstave Afričanov o zahodu, migracije, odnosi med Afriko, Slovenijo in Tuaregi, njihov vsakdan, nomadizem in soočanja z multinacionalkami – ki vse lahko nudijo primerjavo situacij v bolj neposrednem okolju, kjer začenja raziskavo sprememb oblik, dostopnosti, organizacije in odnosa do dela.

Slađana Mitrović (r. 1981) je študirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2013 je doktorirala s področja likovne antropologije na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij. Znanstvenega dela se loteva interdisciplinarno, zanimajo jo predvsem sledeče teme: likovna umetnost in eksplicitna seksualnost, ekscesivno telo, zgodovina želje, pornografija in psihoanaliza. Poleg teoretičnega raziskovanja se ukvarja tudi s slikarstvom in video umetnostjo. Samostojno se je predstavila z razstavama (Ne)vidni spol, Ljubljana (2009), Kako ona uživa, Galerija Račka, Celje (2008).
TEME: V svojem delovanju prepleta umetniško in znanstveno raziskovanje na področju vizualne umetnosti. V slikarstvu in videu je raziskovala podobe ženskega telesa in seksualnosti, predvsem jo je zanimalo, kako je ženska definirana skozi spolno vlogo v zahodni družni in kako telesna konstitucija ali telesni manjko usmerja njeno kreativnost. Na teoretičnem področju je raziskovala aktualnost slikarstva v sodobni umetnosti, prepovedani pogled, umetnost in ženske, erotične upodobitve v likovni umetnosti 20. stoletja, hibridi, lutke in pošasti, ženske performerke v 70. in 80. letih 20. stoletja, podobe ranjenega telesa – primer Rudolf Schwarzkogler (1940 – 1969). Razmišljanje o ženskem telesu je strnila v dva sklopa. Performativne prakse umetnic v 70. in 80. je osvetlila skozi razmišljanje o prelomu s tradicionalnim pogledom na žensko telo. Ženska kot model je v določenem zgodovinskem trenutku postala umetniško orodje lastne kreativnosti. Njeno telo ni le aktivno-kreativno, temveč ključni agens, ki prekine z ustaljenimi umetniškimi praksami. Ženskost kot taka pa ni vezana le na biološki spol, temveč nam performativne fotografije Rudolfa Schwarzkoglerja, umetnika avstrijskega akcionizma, kažejo da ima ranjeno, kastrirano in pošastno telo močne asociativne povezave z žensko identiteto. V tem smislu umetniška produkcija večkrat odpira teme hibridnega posameznika, transformirane spolne identitete in hermafroditizma. Druga stran njenega zanimanja je vezana na probleme sodobnega slikarstva. Kako aktualen je danes še slikarski medij v mnoštvu digitalnih podob in na kakšen način lahko sodobna slika odraža naše življenje, so temeljna vprašanja s katerimi se ukvarja.

Neža Mrevlje (r. 1980) je antropologinja in novinarka. Študij etnologije in kulturne antropologije je zaključila z diplomo o konceptu svobode v ženskem zaporu Ig. V študentskih letih se je v manjših raziskovalnih skupinah posvečala tudi raziskavam tihotapcev ljudi in tematiziranju odnosa do smrti med pogrebniki na ljubljanskih Žalah. Doktorirala je iz antropologije umetnosti: na primeru sodobnih raziskovalnih umetniških praks v Galeriji Kapelica je tematizirala razmerje med sodobno umetnostjo in transgresijo. Svoje delo je predstavljala na mednarodnih konferencah in v znanstvenih objavah. Sodelovala je v več plesnih predstavah.
TEME: Z umetnostjo je tako kot z ljubeznijo, ji je rekel naključni sogovornik na eni od otvoritev v Galeriji Kapelica. O ljubezni vsi govorimo, ne moremo pa je jasno in enoznačno opredeliti; razumemo in občutimo jo drugače. Podobno je z umetnostjo, ki nastaja v pogajanjih med udeleženci v procesu njenega opredeljevanja. In kako to dojemajo umetniki in umetnice, ki svojo prakso razumejo kot sodobno, radikalno, eksplicitno in kritično? Kako tisti, ki takšno umetnost producirajo? Kako sodobna umetnost s svojimi taktikami problematizira dominante družbene sile? Kako se tega loteva antropologija? Kje se srečata in prepletata antropologija in umetnost? Kako razumeti umetnika-raziskovalca, ki nagovarja gledalca kot raziskovalca? Kako z umetnostjo, ki ni brez posledic in ki kaže, da ni problematična umetnost, temveč kontekst, v kateri ta nastaja?

Tanja Petrič je literarna kritičarka, prevajalka, urednica in moderatorka. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter nemškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Trenutno je študentka doktorskega študija nemške književnosti in literarne vede Univerze na Dunaju. Prejela je več štipendij za študij in izpopolnjevanja na univerzah in literarno-jezikovnih institucijah v tujini. Literarne kritike in članke s področja književnosti in kulture objavlja v domačih in tujih strokovnih revijah in medijih, z znanstvenimi prispevki pa je sodelovala tudi na več konferencah. Od leta 2007 ureja tiskane publikacije za Mednarodni literarni festival Vilenica, od leta 2011 pa soureja edicijo prevodov slovenske književnosti v tuje jezike Litteræ Slovenicæ, ki je kot izjemen uredniško-prevajalski projekt leta 2012 prejel Lavrinovo diplomo. Za svoje prevajalsko delo je leta 2011 prejela nagrado Lirikonov zlat. Od leta 2010 je redna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev in Društva slovenskih literarnih kritikov.
TEME: Obiskovalcem ponuja splošno svetovanje in pomoč pri prevodoslovnih vprašanjih in prevajanju iz oz. v nemščino, komentira in svetuje v zvezi z literarnimi rokopisi, nudi pobliske v sodobno slovensko in/ali nemško književnost z branjem in kritiško interpretacijo izbranih besedil, nudi osnovni ali nadaljevalni tečaj nemškega ali slovenskega jezika s konverzacijo ali inštrukcije iz nemščine za vse stopnje izobrazbe. Svetuje tudi na temo (mednarodnega) kulturnega posredništva in organizacije kulturnih prireditev. Z obiskovalci pa bo rada spregovorila tudi o »bogu in svetu«, o trenutnem stanju duha, o aktualnih in perečih vprašanjih ter skupaj z njimi razmišljala o možnih rešitvah. Pogovar lahko teče v slovenščini, nemščini ali angleščini.

Ana Porok (r. 1975) je leta 2001 diplomirala na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Od leta 2002 do 2011 je bila zaposlena v Arhitekturnem muzeju Ljubljana kot kustodinja Plečnikove zbirke, od 2011 je zaposlena v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane kot kustodinja za arhitekturo in oblikovanje. Ukvarja se predvsem z urejanjem, dokumentiranjem in pridobivanjem gradiva o življenju in delu arhitekta Jožeta Plečnika. Z različnimi strokovnjaki je sodelovala pri vseh pomembnih razstavah o Plečniku, ki so bile na ogled v novem tisočletju: Jože Plečnik und Ljubljana, Gradec 2003; Jože Plečnik, Krakov 2006; Plečnik Project, Bruselj 2008. Sodeluje pri različnih projektih predstavitve in popularizacije Plečnikove dediščine, raziskuje izbrane Plečnikove arhitekturne projekte, posebej pa jo zanima dokumentiranje gradiva v zasebnih zbirkah.
TEME: Plečnik in Emona, iskanje navdiha v antični arhitekturi; Plečnikov ideal – Ljubljana kot prestolnica in mediteransko mesto; Plečnikovi neuresničeni projekti za središče Ljubljane; Življenje v Plečnikovi Ljubljani danes.

Maja Smrekar je diplomirala na Oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2010 je v produkciji Multimedijskega centra Kiberpipa v Ljubljani programsko izvedla Mednarodni festival HAIP10/Nova narava in dve leti delovala kot programska vodja na področju intermedijskih umetnosti. Na mednarodnem festivalu Cynetart 2012 v Dresdnu je prejela 1. nagrado Evropskega centra za umetnost Hellerau, na mednarodnem festivalu Ars Electronica 2013 v Linzu (Avstrija) Častno omembo v kategoriji Hibridne umetnosti in istega leta nagrado Liberalne akademije Zlata ptica za področje vizualnih umetnosti. Kot avtorica scenografije in oblikovalka videa je sodelovala pri predstavi Sramota koreografinje Maje Delak, ki je na festivalu 6. slovenske sodobnoplesne platforme Gibanica prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti. Avtoričina spletna stran: majasmrekar.org
TEME: Pri snovanju in izvedbi avtorskih umetniških projektov jo zanimajo: koncept življenja, povezovanje humanističnih in naravoslovnih znanosti, raziskovanje preteklosti in sodobnosti ter vzpostavljanje diskurzov o možnih realnostih v bližnji prihodnosti. Znotraj naštetega izhaja iz paradigme, da je dober del živega sveta – narave kulturni artefakt, ki kot posledica človekove evolucije odraža želje, potrebe in strahove sodobne družbe. Kljub temu smo ljudje biološko še vedno pripravljeni izražati prilagojene biofobne odzive na določene naravne situacije in stimulacije, ki so bile v preteklosti rizične. Iz tovrstnih prvinskih odzivov vznika dualizem biofobija: biofascinacija, na katerem temelji ideologija o ultimativni kolonizaciji narave.

Jasmina Založnik (r. 1979) je piska, kuratorica, dramaturginja in producentka na področju scenskih umetnosti. Zaključila je podiplomski študij na oddelku za filozofijo na ZRC SAZU pod mentorstvom dr. Marine Gržinić. Kot kuratorica in umetniška vodja sokreira vrsto mednarodnih festivalov, pri čemer ji izziv predstavlja prevračanje ustaljenih pogledov, kritično prevpraševanje ustaljenih produkcijskih modelov in festivalskih formatov. V pisanju prepleta umetnost, kontinentalno filozofijo in teme s področja humanističnih in kulturnih teorij. Osrednja polja zanimanja ji predstavljajo teme, ki prečijo vprašanje političnega, estetike, vprašanje dela in subjektivitete. Svoje prispevke objavlja v domači in tuji periodiki, kot tudi na spletnih portalih. Kot dramaturginja, soustvarjalka, izvajalka ali splošneje, umetniška sodelavka in avtorica sokreira umetniška dela. Je aktivna sodelavka mednarodne platforme Nomad Dance Academy, redna sodelovka Cone, zavoda za procesiranje sodobne umetnosti, članica umetniškega vodstva CoFestivala, članica Društva Kritikov in teatrologov Slovenije in društva Mesta žensk. Poleg tega je tudi članica strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti na Mestni občini Maribor in predsednica strokovne komisije za ples na JSKD.
TEME: Z obiskovalci lahko deli teoretske poglede in osebne izkušnje na številna vprašanja, bodisi vezana na življenje samo, bodisi kot refleksijo na stičišče praks v profesionalnem delovanju. Omenjeni področji sicer razume kot prepleteni in soodvisni, a hkrati kot (vsaj) dva možna polja spopada s številnimi (življenjskimi) vprašanji. Iz teoretskega polja lahko izpostavi nekatere teme, ki so prečile njeno pot v zadnjih letih: osebna odgovornost pri teoretskem pisanju, pozicioniranje do zgodovinskih vprašanj in zahteva po rehistorizaciji, koncept dispozitiva in sodobne teorije subjektivitete, tematizacija dela skozi zgodovino in umeščanje omenjenih pogledov na polje sodobnih scenskih praks, vprašanje odnosa med feminizmom in telesno umetnostjo (body art in performans), vprašanja povezana s poljem sodobnega plesa, festivalskimi in produkcijskimi formami in mnogo več tistih drobnih trenutkov, ki jih dojema kot nek presežen X, ki daje smisel ne le njenemu profesionalnemu delovanju, temveč predvsem njenemu bivanju.

Irena Žmuc (r. 1956), mama Gaje in Andraža, je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prav tam magistrala iz zgodovinskih znanosti. Danes je kustosinja za zgodovino Ljubljane od zgodnjega novega veka do sredine 19. stoletja v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, kjer je med drugim pripravila razstavo o Ilirskih provincah, Napoleon rezhe Iliria vstan (2009), ter bila soavtorica razstav Emona: mit in resničnost (2010) in Emona: mesto v imperiju (2014). Zanimajo jo socialne teme in teme iz družbenega življenja v preteklosti. Je avtorica več znanstvenih in strokovnih člankov, trenutno pa pripravlja disertacijo zgodovine Ljubljane 17. stoletja. Sodeluje v mednarodnih strokovnih organizacijah in je članica mednarodnega odbora ICOM/ICR.
TEME: zgodovina Ljubljane 1500−1850; zgodovina 17. stoletja: baročni zgodovinarji in uveljavitev mita o argonavtski ustanovitvi Emone, predhodnice Ljubljane; zgodovina 17. stoletja: kaj je bilo spodobno in kaj ne, stranišča v mestu, o neizgovorljivem ali o jalovem raziskovanju »zgodovine« menstruacije, tudi o prostituciji, o pomenu hrane in prehranjevanju.

Bernarda Županek, arheologinja, kustosinja, ponosna mama dveh hčera. Zaposlena je kot kustosinja za rimsko obdobje v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Doktorirala je iz antropologije antičnih svetov na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij. Zanima jo arheologija in antropologija rimskega časa ter dediščina in produkcija preteklosti nasploh. Leta 2010 je v Mestnem muzeju Ljubljana pripravila odmevno razstavo Emona: mit in resničnost, v letu 2014 Emona: mesto v imperiju. Objavila je vrsto znanstvenih in strokovnih člankov ter s prispevki sodelovala na številnih domačih in mednarodnih konferencah.
TEME: rimsko mesto Emona; rimski urbanizem kot ideološko-politični fenomen; o vlogi Emone v imperiju in oblikovanju rimskih mest skozi pravila in prakse življenja v njih. O odkrivanjih in uporabi Emone s strani Ljubljane in Ljubljančanov od 17. stol. naprej. Prezentirana emonska dediščina Ljubljane. Rimska stranišča, emonska javna stranišča, prostitutke v rimskem času.

Rok Kušlan (r. 1973) je že petnajst let aktiven kot špiker na Radiu Študent. Desetletje se je kalil kot pripovedovalec v skupini Za 2 groša fantazije, od leta 2010 pa je sodelavec Pripovedovalskega varieteja. Sodeloval je pri sinhronizaciji preko 20 celovečernih animiranih filmov. Je izkušen vodja prireditev, pogovorov, dražb in animator različnih umetniških projektov. Izdal je vodnik Slapovi, sicer pa redno piše za revijo Gea. V Straniščnih šepetanjih ima vlogo zvodnika, ki vas bo nagovarjal k intelektualnim straniščnim debatam.

Jana Putrle Srdić (r. 1975)  je pesnica z dvema izdanima knjigama Kutine (2003) in Lahko se zgodi karkoli (2007), To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje pa bo izšla jeseni. Njene pesmi so objavljene v dveh samostojnih knjigah v tujini. Občasno prevaja poezijo in piše o filmski umetnosti. Kot producentka je delala za več kulturnih organizacij, trenutno pa se ukvarja z Zavodom Gulag. Je soavtorica, piska in producentka pričujočega projekta.

 

AVTORJI STRANIŠČ:

Zoran Srdić Janežič (r. 1974) je akademski kipar, vizualni umetnik in lutkar, ki deluje na področju sodobne umetnosti: performans, kiparstvo, risba, grafika in artist book. V svojem delu uporablja humor, da poudari nevralgične točke v našem vsakdanjem življenju. V pretežnem delu svojega kiparstva uporablja tradicionalne kiparske materiale na netradicionalen način ali obratno. Je avtor preko 17 samostojnih in številnih skupinskih razstav ter soavtor tega projekta.

Andrej Štular (r. 1967) je avtor, ki rad raziskuje različne izrazne medije. Ustvarja lutke, scenografije, kipe, instalacije in stripe. Izdal je tri samostojne stripovske zbirke:  Lustri, Kompost in Živa sem!. Je član ljubljanskega kolektiva Strip Core in lutkovnega gledališča Nebo. V svojih likovnih delih, ki nemalokrat izhajajo iz materialne reciklaže, se loteva povezovanja različnih likovnih tehnik in ponuja koherentno nizanje zgodb, ki prevprašujejo človekovo bit, njegovo identiteto oziroma položaj v ustroju sodobnega (turbokapitalističnega) sveta.

Marko Kovačič (r. 1956) se pogosto se spogleduje z industrijsko ikonografijo in socialistično simboliko; njegovo dosedanje delo aludira na historične avantgarde, pogosto pa tudi na utopizme. Pri svojih kiparsko-ambientalnih stvaritvah izrablja princip reciklaže, ki ostaja ena ključnih karakteristik kasnejših projektov, s katerimi je sodeloval tudi na Svetlobni gverili. Za njegov opus je značilen poudarjen interdisciplinarni pristop kot tudi izrazita večmedijskost.

Oglej si Intelektialne kurbe v letu 2012 v Evropski prestolnici kulture – Mariboru:

Povezava na video Intelektualne kurbe 2012

/////

Risbe: Zoran Srdić Janežič
Tekst: Jana Putrle Srdić
Prevod v angleščino: Borut Cajnko
Produkcija: Strip Core / Forum Ljubljana
Koprodukcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag, Mestni muzej Ljubljana
Projekt je podprla Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo.
Program Svetlobne gverile je del mednarodnega projekta Spectrum 14/15. Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije.

svetlobna_gverila_logo2

MOL logotip dvojezicni_promocijski_cb_mali_1                    spectrum1                    eu1

Zloženka

Urnik

1. stranišče 2. stranišče Emonsko stranišče
8.9. Petja Grafenauer Neža Mrevlje Bernarda Županek
11.9. Jasmina Založnik Neža Mrevlje Irena Žmuc
12.9. Jasmina Založnik Tanja Petrič Ana Porok
18.9. Sara Lunaček Tanja Petrič Irena Žmuc
19.9. Sara Lunaček Maja Smrekar Ana Porok
25.9. Maja Smrekar Neža Mrevlje Irena Žmuc
26.9. Ida Hiršenfelder Saška Gruden Bernarda Županek
2.10. Ida Hiršenfelder Saška Gruden Ana Porok
3.10. Petja Grafenauer Ida Hiršenfelder Bernarda Županek
9.10. Slađana Mitrović Saška Gruden Bernarda Županek
10.10. Petja Grafenauer Slađana Mitrović Bernarda Županek

Zagotovite si prosto mesto pri najljubši intelektualni kurbi, sami ali v družbi, za pol ure ali več, in nam pošljite mail na: info@gulag.si